Iz naše zgodovine
Naši izdelki
Kako so nastali
Dosežki in nagrade
|
|
Še pomnite - mleko v steklenicah?
Znano je, da so mlekarne pred štiridesetimi in več leti mleko polnile v steklenice. In ne le mleko, ampak tudi sladko smetano, nekatere druge izdelke, kot so kisla smetana in jogurti pa v kozarce, ki so jih običajno zapirali z aluminijasto folijo. Tako je bilo tudi v Ljubljanskih mlekarnah. Ta način polnjenja je zahteval poleg polnilnega stroja tudi pralni stroj in kup drugih opravil, ki so danes že prava »zgodovina«. Steklena embalaža se je namreč vračala v mlekarno. Kakšna štiri leta pred svojo petnajstletnico (okrog leta 1967) so Ljubljanske mlekarne temeljito prenovile oddelek za konzumno mleko. Kupile so najsodobnejše stroje in naprave za obdelavo mleka in opustile klasično polnjenje v steklenice. Nova nevračljiva kartonska embalaža tetra pak in embalaža iz plastične mase sta bili namreč prav takrat v svetu na pohodu in mi smo vsekakor hoteli v korak z napredkom. Seveda so nekateri kupci nostalgično pogrešali steklenice, a so se sčasoma le navadili na novo embalažo in spoznali njene številne prednosti. Predvsem je embalaža zagotavljala večjo kakovost mleka in njegovo higiensko neoporečnost, hkrati pa povsem ustrezala zahtevam sodobne trgovine in skladiščenja.
Alpsko mleko - zgodba o uspehu
Leto 1967 je leto »rojstva« alpskega mleka, ki je v več kot treh desetletjih postalo sinonim za kakovostno trajno mleko. Bilo je prvo takšno mleko v Sloveniji in seveda tudi v takratni skupni državi. Poraba tega mleka je nenehno naraščala in povsem ovrgla strah takratnih načrtovalcev novih izdelkov v Ljubljanskih mlekarnah, da izdelek tržno ne bo zanimiv. Julija 1998 je bil proizveden milijardni liter tega trajnega mleka, leto prej pa smo proizvodno linijo za trajne izdelke popolnoma obnovili z uvedbo najsodobnejše procesne tehnologije in novih polnilnih strojev. Nekoliko starejši ljudje se bodo še spomnili, da smo alpsko mleko sprva polnili v pollitrsko embalažo v obliki enostraničnega trikotnika, leta 1997 pa smo ga začeli polniti v sodobno embalažo tetra pak z zapiralom za iztok mleka. Alpsko mleko ostaja kar naprej najpopularnejši izdelek naše mlekarne, saj se je zaradi svojih izjemno praktičnih lastnosti zelo priljubil potrošnikom po vsej Sloveniji in zunaj njenih meja.
Lučka, ki "sveti" še danes
Leta 1958 so Ljubljančani prvič videli in poskusili industrijsko izdelan sladoled na palčki. To je bila senzacija prve vrste, še zlasti pa se je tega dogodka razveselila mladež, ki ji v tistih letih ni bilo postlano z rožicami. Tega leta je namreč pričel obratovati oddelek za proizvodnjo sladoledov in že kar v prvem letu proizvedel 199.589 kilogramov ledeno hladne sladke gmote. Prvi sladoled na palčki so imenovali lučka in niti slutili niso, da bo to ime postalo tako popularno in pravi sinonim za vse vrste podobnih sladoledov, ki so pozneje preplavili naše tržišče. Lučka, deklica s čopki in sladoledom v roki, ki je pozneje doživela grafične metamorfoze, a še vedno ostala pojem sladoleda na palčki, je bila prav gotovo najpopularnejša slovenska deklica, sladoled lučka pa takratni hit med mladimi in starimi. To je izdelek Ljubljanskih mlekarn, ki se je z zlatimi črkami zapisal v anale tržno uspešnih slovenskih blagovnih znamk. Seveda so lučki kmalu sledili še drugi izvrstni sladoledi, a je primat v popularnosti za vedno obdržala prav ona.
Ko smo mleko še dostavljali na dom
Starejši Ljubljančani se bodo, če bodo nekoliko pobrskali po spominu, prav gotovo spomnili mladih fantov, ki so pred dobrimi štirimi desetletji na triciklih po ljubljanskih ulicah prevažali steklenice mleka. Bili so takratna mestna posebnost, ki je popestrila vsakdanje dogajanje na ulicah in mu dajala tisto prikupno nekoliko patinirano podobo starih mestnih središč, kot si jih predstavljamo danes. Fantje so si s tem služili denar za študij in kak priboljšek, stranke pa so v svoje veliko veselje steklenice mleka dobile kar pred vrata stanovanja.
Takole je bilo.
Leta 1955 so v Ljubljanskih mlekarnah razmišljali, kako bi v Ljubljani povečali prodajo mleka. Prišli so na izvirno zamisel: sklenili so, da ga bodo kupcem dostavljali na dom, kar sicer v svetu takrat ni bila več novost, za naše razmere pa kar nenavadna in poslovno nekoliko tvegana odločitev. Pa se je pozneje izkazalo, da sploh ni bilo tako. Ves načrt so zaupali takratni delovni enoti Maloprodaja, Janez Volaj pa je postal referent za dostavo mleka na dom, tako rekoč glavni organizator tega sicer nenavadnega a kar velikega komercialnega projekta. In tako se je ta dobra zamisel pričela uresničevati s pripravo načrtov, točnim zapisom imen ulic in hišnih številk, kjer naj bi dostava potekala, bilo je treba obvestiti kupce in zbrati prijave ter objaviti razpis za raznašalce. Organizatorji so imeli v mislih predvsem študente in prijavilo se jih je kar pravšnje število, tako da je dostava mleka lahko potekala v vseh tedanjih ljubljanskih občinah.
Za najbolj priročno prevozno sredstvo se je izkazal tricikel. Za vse poslovalnice, iz katerih so raznašalci mleko vozili k strankam, so jih izdelali v mehanični delavnici Gonilka v Njegoševi ulici, tam pa so jih pozneje tudi popravljali, če je bilo treba. Iz tistih časov je v zvezi z dostavo mleka na dom kar precej smešnih dogodkov in doživljajev. Raznašalci mleka, študentje, ki so danes možje v zrelih letih, jih kar stresajo iz rokava. Eni se spominjajo pripetljajev zavoljo pokvarjenih triciklov, drugim so še živo v spominu srečanja s strankami, ki so znale v študentski žep postrani primakniti tudi kak dinar, nekateri pa se še vedno čudijo, kako da so zmogli prehoditi na tisoče in tisoče kilometrov stopnic, ne da bi omagali. Bili so mladi, polni elana in seveda – željni dodatnega zaslužka.
Danes Janez Volaj pravi, da so fantje bili izjemno pridni, saj so jih stranke pogosto pohvalile, še zlasti tiste, ki so znali steklenico mleka ali dve dostaviti na minuto točno. Prodaja mleka se je v mestu Ljubljana, v zadovoljstvo Ljubljanskih mlekarn, občutno povečala, tega so bile vesele še zlasti poslovodkinje tistih prodajaln, ki so raznašalce oskrbovale z mlekom.
Dostava mleka na dom je trajala celih dvanajst let, vse do leta 1970. Tri leta pred ukinitvijo je organizacijo dostave prevzel Študentski servis iz Ljubljane. Zaradi spremenjenega načina polnjenja mleka in ostrejših sanitarnih predpisov in nasploh spreminjajočega načina mestnega življenja je dostava počasi usahnila, a ostal je prijeten spomin na to pionirsko obdobje, ki ga danes rahlo prekriva rumenilo časa. V spominu raznašalcev pa dogodki niso zbledeli. Vsa tista zgodnja vstajanja, dež, sneg in mraz, pa tudi lepa sončna jutra, ko so hiteli iz ulice v ulico, s stopnišča na stopnišče, od vrat do vrat svojih strank, so v njih pustila neizbrisen pečat. Kako koristno in prijetno obenem so jim minili študentski dnevi. Mnogi so poleg raznašanja mleka občasno poprijeli tudi za druga dela, recimo, na raznih prireditvah so prodajali sladoled in s tem opravljali sočasno tudi pomembno promocijsko vlogo, ki so jo Ljubljanske mlekarne še kako potrebovale.
Najboljše raznašalce so Ljubljanske mlekarne tudi nagradile. Tako so Jože Možgan, Maks Tomkijevič in Jože Šmid za svoje požrtvovalno delo dobili ročne ure. Pogled na generacijo raznašalcev je izjemno zanimiv. Iz njihovih vrst so pozneje po študiju nekateri mladi fantje postali pomembni in znani meščani Ljubljane. Postali so zdravniki, direktorji znanih podjetij in uspešni poslovneži. Naj jih omenimo samo nekaj: dipl. inž. arh. Andrej Turnšek, dipl. oec. Peter Jeglič, dr. med. Jože Možgan, Peter Poschl, dr. Stane Repše, Jože Šmid, dr. Štefan Ivanko, pa slikar Štefan Potočnik in še mnogi drugi.
Prigode in nezgode dostavljavcev mleka
Andrej Jerovšek se spominja nezgod s triciklom, ki se je ob kakšnem močnejšem “poskoku” kaj rad prekucnil naprej in že je bila ulica polna razbitih steklenic in belih mlakuž. Ko je bil mraz, je še posebej bilo težko prenašati tudi do deset steklenic hkrati po zavitih stopniščih. Rade so zdrsnile iz rok in Andrej se je moral ponovno vrniti v mlekarno po nove. Stranke pač ni zanimalo, da so delovne razmere izjemno težke.
Andrej Turnšek je bil pred petimi leti močno presenečen, ko ga je v nekem lokalu v Ljubljani nek gospod, ki je prav ta dan praznoval svojo petdesetletnico, prepoznal kot raznašalca mleka iz tistih davnih časov. Po tolikih letih, pomislite.
Jože Možgan zna povedati, da je v začetku dostavljal okrog 120 steklenic dnevno, pozneje pa se je to število povzpelo celo do petsto, tako da so teren morali razdeliti med tri raznašalce. Ko je postal študent, je močno dvomil, ali bo zmogel težko delo, in prav ena izmed njegovih strank, akademik profesor Robert Neubauer, ga je prepričal, da je vztrajal ne le kot raznašalec mleka, ampak tudi kot študent na medicinski fakulteti. Danes mu je hvaležen za nasvet.
Simpatičen pripetljaj je doživel Jože Šmid. Na Silvestrovo je večina strank mladim raznašalcem ponujala jedi in pijačo in iskala priložnost za krajši razgovor. Dobro se spominja starejšega gospoda iz Podjunske ulice, ki mu je ponudil kupico rdeče pijače in v ihti, da bi razvoz čim prej končal, jo je Jože izpil na dušek, voščil in odhitel naprej, a ga je kmalu hudo zapeklo v grlu, da je moral izpiti kar cel liter mleka. Čez dva dni mu je taisti gospod ves obupan povedal in se mu opravičeval, češ, da mu je pomotoma dal vinski kis. Tudi to se zgodi. Podobnih zgodb pa je še veliko.
Pripravil: Bruno Majer
|
|
| |
|
|
|
|
|
